jok na ukaz

Odločitev je padla – naredili bomo popolnoma avtorsko igro. No, vsaj trenutno kaže tako. Najprej jo bo treba napisati. In potem presoditi ali je besedilo dovolj dobro za uprizoritev. Če ne bo, smo si še vedno pustili možnost izbire drugega, že napisanega besedila.

Odločitev ni padla z neba, o tem smo se pogovarjali že lani, tudi ideje smo pridno nabirali in zapisovali. Če povemo po resnici, so liki že skorajda oblikovani. Zato smo lahko tudi vaje začeli usmerjati v pravo smer.

OGREVANJE

Vajo vedno radi začnemo z igro za fizično ogrevanje. Ne tečemo krogov ali delamo vojaških vaj (ponavadi) vseeno pa poskrbimo, da se naše telo zbudi in pripravi na nove izzive.

Tokrat smo se pretvarjali, da hodimo preko različnih podlag iz ene strani dvorane na drugo. Začeli smo preprosto, s hojo po snegu. Led in blato tudi nista bila prevelik izziv za domišljijo, saj vsi poznamo občutek. Pri imitaciji hoje po želatini, medu in kasneje celo (na pobudo igralcev s podivjano domišljijo) po šunki, pa smo malo bolj morali napeti možgane. Od gnusa smo na koncu že vsi držali roko čez usta, kar je zadostno potrdilo za uspešno zaključeno vajo.

Pri drugi igri smo se postavili v krog. Dva prostovoljca sta se premaknila v sredino in zaprla oči. Trikrat sta se zavrtela, kot da bi se šli slepe miši. Nato sta se morala z zaprtimi očmi čim hitreje premikati znotraj kroga. Tisti, ki smo sestavljali krog, smo s strateškim klicanjem njunih imen poskrbeti, da se nista zaletela med sabo. In da nista prečkala meje kroga. Kadar se je to vseeno zgodilo, smo zamenjali osebi v sredini kroga.

IMPROVIZACIJA

Na hitro smo obnovili zgodbo o Trnuljčici. Vsak igralec je prevzel eno izmed vlog. Brez priprave so se postavili na oder ter odigrali zgodbo od začetka do konca. Najprej v petih minutah. V drugem poskusu v treh, nato v eni in na koncu samo v tridesetih sekundah!

Kljub temu da so igralci v vsakem poskusu odstranili več nepomembnih informacij iz zgodbe, je najkrajša verzija še vedno delovala kot hitri posnetek in nas močno nasmejala.

DOMAČA NALOGA

Zbrali smo se v krogu. Vsak je delil zgodbo, ki si jo je izmislil o dekletu iz fotografije, ki jo je prejeli na prejšnji vaji. Zanimivo je bilo opazovati kako različne zgodbe so se razvile na podlagi iste fotografije.

RAZMIŠLJANJE O IGRALSKIH PRISTOPIH

Igralski pristopi in tehnike za doseganje prepričljivosti na odru so stalnica naših vaj. Letos želimo iti globlje kot lani, raziskati želimo temnejša čustva. Gledalce želimo pripeljati do tega, da čutijo usodo likov.

Pogovarjali smo se o pomembnosti zaresnega doživljanja svojega lika, ne samo pretvarjanja. Kar piše v scenariju ni tako pomembno kot pristna reakcija igralca, ki se popolnoma prepusti prizoru.

Specifično smo se dotaknili pritiska jokanja na ukaz. Pogovarjali smo se o zanimivi tehniki, kjer se ne obremenjuješ z zapisom v scenariju ampak se enostavno prepustiš čustvom. Če te teža prizora pripelje do solz, super. Če ne, bo izraz žalosti veliko pristnejši tudi brez solz, kot bi bil z zaigranimi.

DEBATA

Velika tema naše letošnje predstave bo strah. Zato smo se že takoj lotili raziskovanja kako strah vpliva na človeško obnašanje. Kako se vedemo v določenih okoliščinah, česa se bojimo in zakaj se določenih stvari bojimo. Kako strah fizično vpliva na nas. Kako ga lahko premagamo.

Tokrat smo ostali samo pri pogovoru. Zaradi potrebe predstave pa bo strah verjetno še velikokrat rdeča nit naših vaj.

Na svidenje na naslednji vaji!